V času obsedenosti z zdravim načinom življenje, kar ni nič drugega kot fetišistična utaja minljivosti telesa, je zanimivo kako zagovorniki tako imenovane zdrave prehrane z izjavljanjem o primarnosti in univerzalnosti le te, zaidejo v dialektično past post moderne, s katero konkretno mislim, ne toliko pomanjkanja moralnih vrednot, ampak predvsem trhlost samega jedra etičnosti zahodnega človeka. Etičnosti, ki je nasploh osiromašena ključnega momenta v manifestaciji posameznika, negacije! Negacije, kot sploh temelja za svobodno odločanje in svobodo nasploh. Kaj ni negacija legitimna tako kot je po drugi plati povsem brez problemov legitimna vulgarna pozitivnost? A ni v klišejskem ponavljanju bodi pozitiven in svet okoli tebe bo lepši, nekaj slepilnega, plehkega? Svet zaradi tega ne bo nič lepši.
Torej, kje je past dialektike zdrave prehrane. Kaj ni zdravje vrednota že od nekdaj, zakaj ta neizprosen in surov zagovor le tega, zakaj manifestirati in utemeljevati stare vrednote? Naredite preprost, malo zloben poizkus, seveda na prijatelju, znancu, ali osebi, ki je goreč zagovornik zgodbe nazaj k naravi in podobnih zgodb. Postavite enostavno vprašanje, kje je poanta razsvetljenega sodobnega zdravja. Seveda rezultat je pričakovan. Zagovornik se kaj hitro znajde v neprijetnem položaju golega fizičnega zaznavanja sveta okoli sebe. Svojo zgodbo o zdravem telesu utemeljuje, in drugače seveda ne gre, z nekim površnim znanjem kemičnih procesov v telesu, ki ga je verjetno dobil z branjem, vemo kakšnih revij ali gledanjem tako priljubljenih poljudnoznanstvenih televizijskih kanalov. Na tej točki ne popustite, naivno vztrajajte do konca in rezultat je na dlani. Zaključek je absurden. Vulgarna materialna pozicija in utemeljevanje zgodbe o zdravem življenju seveda ni njegov cilj, ampak zgolj pot k bistvu. In temu bistvu ljudje dandanes rečejo sreča. Sreča zvedena na banalno telesno čutnost. In če so telesni užitki povzročeni na način, ki ga označimo z zdravim načinom življenja, je ta še toliko večja.
